Kaj mi Magdalena sporoča?

Bog je imel v načrtu, da Magdalena na poseben način trpi in zadoščuje za grehe. Magdalena bi lahko to Božjo ponudbo zavrnila, toda ne. Prostovoljno in zavestno je vzela to nase. Ni samo premišljevala Kristusovega trpljenja, ampak se ga je osebno soudeležila preko vizij in stigem. Posebno blizu je bila križanemu Odrešeniku. Tudi ni  samo podoživljala Kristusovega trpljenja, ampak je v svojih molitvah prinašala pred Boga trpljenje drugih ljudi. Prevzemala je na svoja ramena bremena drugih in jih darovala Bogu. Z žrtvovanjem svojega trpljenja je sledila Kristusovem zgledu in mu s tem pomagala pri reševanju človeških duš.
V očeh današnjega sveta trpljenje nima vrednosti. Je zgolj nepotrebno zlo, ki se ga mora na vsak način odstraniti. Svet zahteva zdrave, uspešne ljudi. Toda ni človeka, ki se v življenju ne bi srečal z žalostjo, skrbmi, boleznijo ali kakim drugim trpljenjem. Toda Kristus je dal našemu trpljenju nov pomen, ko je sam vzel vse človeško trpljenje nase.
Odrešil nas je s svojim trpljenjem in smrtjo in ne le z besedami. Magdalena pravi, naj sami trpljenja ne iščemo, ampak naj tistega katerega nam Bog pošlje potrpežljivo, srčno in vdano prenašamo. To stori lahko le duša, ki z vsem svojim bitjem ljubi Odrešenika. Trpljenje in ljubezen gresta z roko v roki. Bog ve za vsako naše trpljenje in želi samo to, da ga mu darujemo. Z ljubeznijo.

Življenje brez kakršnekoli hrane, le od evharistije dokazuje in potrjuje nauk Cerkve, da sveto obhajilo ni samo znamenje ali simbol, ampak resnična Jezusova navzočnost v posvečenem kruhu. Magdalenino življenje in njeno češčenje Najsvetejšega nas poziva k temu, da bi razumeli sveto evharistijo kot srečanje z resničnim in živim Bogom. Prav zato je potrebno, da se vsakokrat pripravimo na sveto obhajilo in se nato tudi zahvalimo za prejem Njega, našega Stvarnika.

Magdalena se je trudila od vsega začetka sprejeti in uresničevati Božjo voljo, in sicer brezpogojno, z otroškim zaupanjem, kljub temu, da ji je bil njen križ večkrat zelo težak. Spomnimo se na potrpežljivo prenašanje bolezni, zaradi ohromelosti odvisnost od pomoči drugih, njeno prostovoljno tpljenje za druge, hude bolečine, ki so jih povzročale stigme, pa tudi veliko trpljenja, katerega ji je povzročala človeška hudobija. Nikoli se ni nad tem pritoževala, ampak je vse sprejela – vse za reševanje najdragocenejšega: človeških duš. Popolno je predala Bogu skrb tudi za svoje biološko življenje. 47 let je Bog skrbel za njeno telesno hrano in jo ohranjal pri življenju.
Magdalena nas vabi k temu, da tudi mi otroško sprejmemo Božjo voljo, torej svoje življenje, skrbi, trpljenje, kar pa ne pomeni vdati se v slepo usodo, ampak v ljubeče roke našega Boga, ki ve kaj je za nas najboljše.