Boštjan Hari O JOGI

Je joga zgolj telovadba?
Joga je pojem, ki se dandanes pogosto pojavlja v medijih, časopisih, na jumbo plakatih. Po vsej Evropi kar mrgoli njenih gurujev. Čeprav je zelo razširjena, mnogi o njej še vedno vedo zelo malo. Večina ljudi jo ima za rekreacijo, sproščanje oziroma telovadbo. Kaj je joga v resnici?

Začetki in cilji joge
Joga se je razvila v Indiji. Starejša je tako od Ved kot tudi od brahmanizma, zato jo nekateri njeni zagovorniki predstavljajo kot nereligiozno tehniko, saj je obstajala pred samim hinduizmom.
V najzgodnejši dobi je bila usmerjena na tehnike koncentracije, ki so si pridobile oblast nad duhom in telesom, materijo, kot tudi nad skrivnim znanjem o človeku in vesolju. Vendar je joga tudi pred vključitvijo v brahmansko (najbolj razširjen indijski religiozni sistem) pravovernost priznavala osebnega boga Isvara.
Na kratko bi jo lahko definirali kot »pot združenja z bogom«. Je religiozni (verski) sistem oziroma tehnika osvoboditve iz ciklusa ponovnih rojstev (reinkarnacije). Njen cilj je »odstranjevanje stanj zavesti« oziroma doseganje razsvetljenja ali osvoboditve (8. stopnje, ki se imenuje samadhi), kar se lahko na koncu doseže samo s pomočjo in naklonjenostjo guruja.
Cilj joge je torej duhovna in telesna osvoboditev – od karme in usode, ponovnega rojstva in smrti. Karma, ki so ji po hinduističnem verovanju podložni vsi, tudi bogovi, se prekine le s sistemom joge prek številnih ciklusov ponovnih utelešenj. Jezusu Kristusu kot edinemu odrešeniku sveta v filozofskem sistemu joge ne pripada pomembnejše mesto od katerega koli drugega guruja v hinduizmu.

Kaj je namen telesnih in dihalnih vaj pri jogi?
Za jogo je pomemben položaj telesa. Gre za vaje, ki služijo razvoju telesa in jih v sanskrtu imenujemo »asane«. Če bi joga bila zgolj to, bi jo lahko vadili vsi, saj je katerakoli oblika športa dobra za zdravje. Toda namen in končni cilj asan je duhovni (osvoboditev od ciklusa ponovnih rojstev oziroma reinkarnacije). Terapevtski in drugi motivi, s katerimi se joga reklamira na Zahodu, prej ali slej končajo na njenih duhovnih osnovah.
Nihče ne more prakticirati joge le tako, da vadi položaj telesa. S položajem telesa je neločljivo povezana tehnika dihanja, ko človek vdihuje kozmično »sveto« energijo, t. i. »prano« - za hindujce je to »božanska energija«. Guruji ji tega pomena na Zahodu ne odvzemajo. Bog je po tem nauku energija in takšno učenje imenujemo panteistično (vse, kar obstaja, je bog).
Ob položaju telesa in dihalnih vajah je pri jogi pomembna tudi meditacija. Joge ne moreš prakticirati, ne da bi istočasno prakticiral tudi meditacije. V hinduizmu se skupaj s panteističnim bogom vedno slavi tudi guruja oziroma duhovnega učitelja, ki mu gre zahvala za religiozno znanje. Guru daje učencu mantro.
Mantra (»man« - duh + »tra« - osvoboditev) je zlog ali verz v sanskrtskem jeziku, ki se poje z namenom doseganja miru, še bolj pa osvoboditve iz telesa, ponovnega rojstva. Po učenju jogijev je joga brez mantre isto kakor telo brez duše.

So vse religije enake?
S površnim razmišljanjem je mogoče reči, da so vse religije samo različne poti do istega Boga. Ali: Bog je na vrhu gore, religije pa so le različne poti do njega. A temu ni tako. Skupna lastnost religij je nauk o odrešenju – nauk, kako priti do popolne sreče in uresničitve. V religijah človek išče Boga, v krščanstvu pa Bog išče človeka. Potem ko Adam zagreši, se skriva. Bog ga išče in sprašuje: »Adam, kje si?«
Če jogij v hinduizmu želi komunicirati z Bogom, se mora sam (po)vzdigniti do Boga. Pri tem se preko tehnik preobražuje, pobožanstvuje (sam postaja Bog!), da bi bil sposoben odnosa z božanskim. Sredstvi za to preobrazbo so meditacija, dihalne in telesne tehnike/vaje.
V krščanstvu pa vernik preko molitve (ko govori Bogu in ga posluša), zakramentov (kjer se srečuje z Bogom, ki se ga dotika) in Svetega pisma (ko premišljuje o Božjem sporočilu) vzpostavlja osebni odnos z Bogom, ki je Oseba in ne brezoblična energija.

Joga in krščanstvo
Joga in podobne vzhodnjaške tehnike privlačijo večinoma tiste, ki znotraj lastne krščanske skupnosti niso odkrili zaklada svoje vere in niso doživeli izkustva srečanja z živim Bogom. Po drugi strani pa vzhodnjaške tehnike postajajo predvsem moda. Prodreti želijo v vsakdanje življenje, do vseh starostnih skupin, tudi v sam šolski sistem pod pretvezo »znanstvene«, še posebej »terapevtske« osnovanosti.
Če je joga resnično tako koristna, zakaj je potem Indija v tako slabem zdravstvenem in socialnem stanju? Indijski guruji »prodajajo« zahodnjakom t. i. starodavno modrost, ki naj bi jim izboljšala življenje, njihova domovina pa ravno zaradi joge, karme in kastnega sistema živi v izredno bednem, umazanem in siromašnem stanju.
Joga torej nikakor ni vaja za sproščanje, doseganje zdravja, pač pa religiozna tehnika. Vse vrste joge so religiozne in praksa joge je neločljiva od njene filozofije. Dihalne vaje, telesni položaji, mantra in meditacija so srce joge. Brez njih ni joge in velika laž je, da je joga zgolj starodavna, nereligiozna tehnika, ki pomaga kristjanu, da postane boljši kristjan, muslimanu, da postane boljši musliman, budistu, da postane boljši budist. Namen omenjenih vaj, položajev telesa, mantre in meditacije je doseči razsvetljenje oziroma postati eno z brahmanom, ki je za hindujce brezosebna božanska energija. Eden od razlogov zakaj toliko Evropejcev verjame v reinkarnacijo (ponovno rojstvo) je ravno joga – hindujska religiozna tehnika.

Nevarnost joge
Ko človek prakticira asane (telesne položaje), pranayamo (dihalne vaje oziroma nadzor nad dihanjem), izgovarja mantro in meditira na indijski način, se ob tem odpira nepoznanim, okultnim duhovnim entitetam, silam oziroma energijam, ki vstopajo v njegovo življenje. Namreč vse našteto služi odpiranju indijskim božanstvom in zlivanju/stapljanju z njimi. Ta »božanstva« v obliki duhovnih sil lahko človeku sprva prinašajo neko obliko miru in sproščenosti. Toda na daljši rok, veliko bivših praktikantov joge pričuje o tem, mu povzročajo skrivnostno trpljenje v različnih oblikah (predvsem na duševni ravni), za katerega ni racionalnega razloga, saj sile, ki se sprva kažejo kot dobre, kasneje pokažejo svoj pravi obraz. Gre namreč za to, da človek časti, se priklanja ustvarjenim silam, lahko so podobe  vidnega stvarstva (rastline, živali, nebesna znamenja) ali nevidnega (angeli), ki jih je sam pobožanstvil. Tako jim izkazuje kult, jih časti po božje, kar pomeni, da jih malikuje. Kadar pa človek časti stvarstvo namesto Stvarnika, se odpira okultnemu, skrivnemu (mračnemu) svetu, ki je sovražen Bogu in človeku, in zato more trpeti negativne posledice.
Navedimo en primer: Pred nekaj leti smo lahko na radiu Ognjišče slišali pričevanje našega rojaka, ki je bil 11. let strasten učitelj joge, izobraževal se je celo v Indiji. Nekega dne je med meditacijo doživel grozno srečanje z nekimi duhovnimi silami, ki so se mu pred tem kazale kot dobri angeli. Že Sveto pismo govori o tem, da se Božji in človeški sovražnik pogosto kaže ljudem kot »angel luči« (2 Kor 11,14), v resnici pa gre za zlo silo, ki nam želi škodovati. Preko različnih duhovnih tehnik in vaj, ki obljubljajo mir in dobro počutje, prej ali slej pokaže svoj pravi obraz. Učitelj joge je to na lastni koži izkusil. Zaradi strašanskega duhovnega trpljenja je moral pomoč poiskati pri katoliškem eksorcistu, ki mu je pomagal z molitvami za osvoboditev od vpliva zlih sil. Med samo molitvijo je bruhal in doživljal strahovite bolečine, ki pa so ga po dolgotrajnem duhovnem boju zaradi Jezusovega imena morale zapustiti.
To je le eden od neštetih primerov, ki nam jasno pokaže, da joga nikakor ni telovadba, pač pa religiozna tehnika, ki človeka vodi v zlitje/stapljanje z ustvarjenimi oziroma namišljenimi stvarmi (sad človeške domišljije), ki jih človek časti po božje. Zaradi slednjega postanejo človeku nevarne. Če se kdo želi sprostiti ali telovaditi, ima ogromno ponudb v obliki sprehodov, gimnastike, atletike, plesa, športov z žogo, teka, razteznih vaj, ki temeljijo na goli fizični ravni in zato ne potrebuje joge, ki ne ločuje fizičnega od duhovnega.

Boštjan Hari