BESEDA ŽUPNIKA FARANOM - IZKUŠNJA OB PADCU

Dragi farani!

Še nekaj besed o mojem padcu in okrevanju. Kot veste, je nesrečni padec z drevesa pretrgal naše neposredne stike, ostali pa smo povezani v molitvi, z marsikom kdaj tudi po telefonu, z nekaterimi sedaj tudi že kdaj osebno. Pa bom premišljeval prav o tem, ko na pot našega življenja, ki nas vse vodi k istemu cilju (o tem smo posebej premišljevali ob prazniku vseh svetih), nenadoma pride nesreča, nekaj nepričakovanega, nezaželenega, pa je v trenutku tu in kar naenkrat vse spremeni vsaj za nekaj časa. Res, le trenutek je, ko začutiš, da izgubljaš ravnotežje in si že na tleh. Toliko sem se še lovil, da sem padal z nogami naprej in je vso silo padca odnesla desna noga. Blaga bolečina in izgled noge je povedal, da je poškodba huda. Vendar bi bile posledice lahko tudi veliko hujše. Kaj sedaj? Kako naprej? Koga v takem primeru prevzame strah, jeza, celo kletev, pa očitanje: zakaj sem šel na drevo ali celo jeza na Boga, zakaj je to dopustil, pa zakaj prav meni. Nič tega ne koristi. Sedaj si tu na tleh in od tu je potrebno naprej po svoji življenjski poti, na kateri je z nami Bog. Najprej je potrebno priklicati pomoč, saj si sam nemočen – in ta je tudi kmalu prišla. S pomočjo dobrih ljudi in po Božji milosti se nakazuje rešitev. Najprej sem si predstavljal, da bo to vendarle hitreje, a sem kmalu spoznal, da bo okrevanje dolgotrajno.

Nesreča, bolečina, trpljenje… ni od Boga, ni Božja kazen, ampak je delo hudega, ki nam sicer vedno obljublja dobro in lepo, in mu prevečkrat vsaj delno sledimo, ob priložnosti pa nas hitro pahne v nesrečo in pusti v njej. Bog to kdaj dopusti, da bi nas bolj spomnil nase, nas obrnil k sebi ali nam tudi dal priložnost, da nekaj pokore za našo neposlušnost izvršimo že tu na zemlji, ko smo še na tej poti k cilju.

Enkrat ali dvakrat je bilo izraženo vprašanje: »Pa kaj si šel na jablano, lahko bi kdo drug, mlajši.« Sem šel, ker je bilo sadje zrelo in se ga vsako leto obira, čeprav vsako leto tudi kdo pade. Letos se je to zgodilo meni. In če bi šel kdo drug, pa bi se njemu to zgodilo – ali bi mi ne bilo še bolj hudo? Sedaj pač prenašam sam.

Po prihodu v bolnico sem bil kmalu deležen sv. bolniškega maziljenja, pa tudi dobrohotne pomoči zdravstvenega osebja. Zdravnik, ki mi je predstavil moje stanje in nakazal potek zdravljenja – najprej zdravljenje rane in šele nato operacija zlomljenih kosti – mi je dal vedeti, da bom v bolnici ostal kar nekaj tednov, če bo šlo vese v zaželeno smer brez zapletov. Izročam se v božje roke in v roke zdravnikov, ter prosim za njih Božji blagoslov. Hudih bolečin nisem imel. Zvečer je sledila prva operacija.

Sledili so dnevi v bolniški sobi s šestimi posteljami, včasih so bile vse zasedene, včasih kakšna prazna. Trije smo postali že kar inventar, na ostalih so se hitreje menjavali. Prav nov je občutek, da si skoraj nič ne moreš pomagati sam, da si povsem odvisen od drugih. Čez kakšen dan sem s pomočjo fizioterapevtke vsaj za nekaj minut spet vstal iz postelje in nato vedno več. Bolečin skoraj nisem imel – pri nekaterih v sobi so bile te zelo hude. Čez en teden je sledil drugi (manjši) operativni poseg in nato še en teden, ko se ni dogajalo nič posebnega. Čakaj, da mineva čas, ki zdravi.

Časa je bilo tako na pretek, saj tudi obiskov iz znanih razlogov ni bilo. Veliko pa je bilo telefonskih pogovorov tudi z marsikom izmed vas. Veliko časa pa mi je Bog tako namenil, da sem bil lahko z njim. Res kar tri tedne nisem mogel maševati, toda bolniški duhovnik je prišel skoraj vsak dan v sobo. Poleg mene sta tako prejela zakramente še dva pacienta, en dan celo trije. Vsak dan sem lahko spremljal prenos maše preko mobitela in tudi molitev brevirja imamo na njem. Dragocena pa je tudi molitev rožnega venca in z njim hitreje mineva čas tako preko dneva, kot tudi ponoči, če zaradi dolgih noči in poškodovane noge izgine spanec za določen čas. Ko se iztečejo skrivnosti enega dela, lahko kmalu spet preideš k skrivnostim naslednjega dela… Tako sem po dveh tednih prišel do glavne operacije, ko so naravnali zlomljene kosti in vanjo vstavili žebelj (ne vem, kako), ki jo sedaj drži skupaj.

Po enem tednu sem bil odpuščen.
Kar Bog stori (dopusti), vse prav stori, čeprav se nam marsikdaj tako ne zdi – pravi stara krščanska modrost. Težko je biti hvaležen, ko se zgodi nesreča. Ob misli, kaj vse bi se lahko zgodilo ob tem padcu, koliko hujše bi bile lahko posledice, hvaležnost prihaja bolj spontano. Da sem bil ves čas brez hujših bolečin –Bogu hvala, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, novih okužb in drugih bolezni – Bogu hvala, da sem v Njem imel moč z zaupanjem sprejemati sedanje stanje – Bogu hvala. Hvala zdravnikom in vsem zdravstvenim delavcem, hvala vsem, ki ste bili z menoj v molitvi, mislih, ki ste me poklicali….

Franc Bizjak, župnik