beseda župnika faranom - advent in božič v času epidemije
Leto, v katerem nas je doletela korona pandemija, se izteka. Tudi ta zadnji mesec, ki je bil sicer vedno nekaj posebnega, bo gotovo v teh razmerah spet zelo drugačen, kot smo jih vajeni, tudi z vidika krščanskega praznovanja. Toda bistvo ostane, le prav ga je potrebno videti. Ali še bolje – vrnimo se k bistvenim stvarem, ki jih je zadnja desetletja pri mnogih ljudeh tako močno zameglilo potrošništvo, nakupovalna mrzlica, iskanje zabav in veseljačenja. Pristnega sporočila adventa in božiča pa pri mnogih več ni bilo.
Ko boste to brali, bomo že v adventu. Korona grozi, mnogim je in bo še vzela življenje, seje strah, pri nekaterih pa otroški upor, ker se niso pripravljeni, se nočejo (vsaj začasno) odpovedati določenemu stilu življenja, v katerem naj me nihče ne omejuje, ko je bistveno le trenutno moje ugodje in užitek, ko si dopovedujem da sem jaz sam središče vsega. Korona pa glasno sporoča, da ni tako.
Advent prinaša pričakovanje, upanje, hrepenenje po resnični polnosti življenja, po resnični svobodi in ljubezni. Ta je po Božjem razodetju in krščanski veri le v Bogu, ki je življenje samo, polnost ljubezni in svobode. On nam življenje podarja in nas spet odrešuje, ko le tega izgubljamo, če se od Boga oddaljujemo; je naš Odrešenik, zato Bog postaja Človek in kot tak prihaja med nas, kar je bistveno sporočilo božiča. Sem se sposoben zamisliti o teh vprašanjih, ko se leto izteka in leto za letom naznanja, da se izteka tudi to naše življenje in je ta čas za vsakega od nas vedno bolj blizu, ali pa pred tem bežim v trenutno ugodje in uživanje, dokler se mi ne izmuzne? Ali znam v adventu in božiču odkrivati nova obzorja življenja? Le tako mi je blizu bistvo adventa in božiča.
Vedno bolj kaže, da bomo v letošnjem krščanskem praznovanju prikrajšanji za zelo bistvene stvari praznovanja, ali pa bodo le te zelo omejene: za občestvo, za skupno sodelovanje pri bogoslužju, za polnočnico in druge praznične maše, za božično spoved, skupno prepevanje božičnih pesmi…. Toda bistvo ostaja. Bog prihaja, je prišel zame in zate. Želi biti v naših družinah, v našem življenju.
Ali bo ta preizkušnja pomagala najti bistvo božiča? Koliko ljudi, sedaj zagledanih le v ugodje tega sveta, bo spoznalo in priznalo svojo omejenost? Človek kljub vsemu napredku ni vsemogočen, ni bog. Bomo znali materialno dopolniti in oplemenititi z duhovnim, Božjim in tako živeti polnost življenja. Zato prihaja Božji Sin na svet; to leto za letom oznanja božič že skoraj dva tisoč let in odpira obzorja življenja.
Zdravila, ki nam pomagajo k zdravju, imajo tudi slabe stranske učinke. Stranski učinek te zle pandemije, ki je vzela že toliko življenj, pa bi moglo biti spoznanje, kaj je bistveno, da je življenje dar in bi ga zato hvaležno živeli. Če se bo to zgodilo, bo to postalo celo dragoceni glavni učinek.
Franci Bizjak, župnik
