Podružnična cerkev žalostne Matere Božje na Strmci je bila po zaobljubi zoper kugo grajena v letih 1842 do 1848. Sredi 19. stoletja je razsajala po Sodražici huda bolezen – kolera. Na osmo nedeljo po binkoštih (17. junija 1831) je vikar Matevž Kavčič vernikom oznanil, da bodo tri nedelje zapored molili za odvrnitev ljudske kuge in bo zato naslednje tri nedelje ob 9. uri postavljeno v molitev sv. Rešnje telo. Ljudje so umirali, niso vedeli več kako bi si pomagali. Naposled pa jim je takratni župnijski vikar svetoval, naj zberejo otroke iz vse vasi in naj gredo v procesiji na Strmco ter naj tam goreče molijo k Materi Božji, da bi odvrnila to strašno bolezen; otroke bo mogoče uslišala. Tako so tudi storili. Otroci so bili uslišani in bolezen je pojenjala. Zato so se ljudje zaobljubili, da bodo na Strmci sezidali cerkev in da bodo šli otroci vsako leto pred praznikom Kristusovega vnebohoda v procesiji na Strmco. Kar so obljubili, so izpolnili. Cerkvica se je tako gradila v letih 1842 do 1848. Cerkev na Strmci je imela takrat velik pomen predvsem v duhovnem smislu, saj so se tam maše redno opravljale. Za praznik sv. Roka so bile maše za odvrnitev kužnih in nevarnih bolezni. Leta 1911 jo je dal župnik Traven temeljito obnoviti. Danes je cerkev dolga 19, široka 7 in visoka 13 metrov. Cerkev krasijo tri slike: slika žalostne Matere Božje nad glavnim oltarjem, slika sv. Antona Puščavnika ter slika sv. Boštjana in sv. Roka. Oltarna miza je zidana na privzdignjenem podstavku in je obrnjena stran od ljudstva. Na njej je tabernakelj in dva klečeča angela. Križev pot je iz mavca izdelal Drago Košir iz Jelovca. 17. oktobra 1965 je na podružnici prvič posvetila elektrika. Čez leta so obnovili še stopnice za na kor, streho nad zakristijo ter ostrešje. Cerkev žalostne Matere Božje je danes od vseh cerkva v župniji v najslabšem stanju in je sedaj v stanju obnove. Povzeto po knjigi: Vesel Mušič P., Magdalena fara naša, 2003https://zupnija-sodrazica.rkc.si/index.php/content/display/1201