Versko življenje v župniji nekoč in danes Vsa dejstva predstavitve in zgodovine župnije, dajejo okvir tudi verskemu življenju v župniji, ki se je odvijalo skladno z značilnostmi kraja, posameznih obdobij in duhovnikov, ki so tu službovali. Nekdaj je bilo življenje v župniji pestro in živahno, pa tudi danes se lahko za župnijo reče, da je živa, z bogatim duhovnim življenjem, pri katerem sedanjemu župniku Francu Bizjaku pomagajo številni laiki. Nekdaj je bil velik poudarek na zakramentalnem življenju (maši in spovedi) in razlagi božje besede (krščanski nauk). Župnik Frančišek Traven je življenje župnije v poročilih pred vizitacijami označil takole: »Med najboljše jih ne bom prištel, med najslabše pa tudi ne; rečem le: veliko je dobrih, nekaj pa tudi manj dobrih ali naravnost slabih katoličanov. Glede te točke se župnik ne more pritoževati. Ljudstvo je verno, da, še precej pobožnega Duha. Kakih posebnih razvad, ki bi onečeščevale nedelje in praznike, v fari ni. V trgu zlepa ni slišati harmonike, pa tudi v stranskih vaseh pojenjuje, odkar se mladeniči in dekleta zbirajo v Marijinih družbah. Reči se mora, da fantje in dekleta, ki so pod nadzorstvom dobrih starišev, so v obče dobri. Zelo radi se udeležujejo šmarnične pobožnosti; v mesecu maju gotovo 2/3 župljanov prejme svete zakramente. Zelo polna je cerkev tudi meseca decembra, v katerem se opravlja rožnovenska pobožnost. Z malo izjemo hodijo vsi k sv. maši ob nedeljah in praznikih. Le za enega župljana je župniku znano, da ne hodi k sv. maši. Splošno moram pohvalno omenjati, da tudi ob delavnikih mnogo ljudi prihaja k sveti maši. Kar pouk zadeva, ga ljudstvo drži. Tudi sv. zakramente v obilnem številu prejemajo. Dovolj se časti sv. Rešnje telo in presveto Srce Jezusovo. Da imajo pa tudi tisti, ki si požele tujega duhovnika, dovolj priložnosti za spoved, imamo vsako leto na četrtek pred pustno nedeljo vsled neke stare bratovščine sv. Rešnjega telesa izpostavljeno sveto Rešnje telo. Ob tisti priliki je tudi cerkven govor in 5–6 spovednikov.« K pestrosti in živosti življenja v župniji so pripomogle tudi številne bratovščine (8), Marijina družba in Apostolstvo mož in fantov ter dobro obiskane ljudske pobožnosti (rožni venec, litanije, šmarnice, procesije, …). Reforma bogoslužja po drugem vatikanskem koncilu zaradi vsega tega ni povzročala večjih težav. Nekaj utrinkov iz Župnijske kronike nam o spremembah pri bogoslužju pove naslednje: »S prvo postno nedeljo, 7. marca 1965, so stopili v veljavo nekateri novi liturgični predpisi. V ta namen smo pripravili oltar , obrnjen k ljudstvu. Ob tej novosti v cerkvi je bilo v začetku nekaj pripomb, posebno od tistih, ki radi zamujajo sveto mašo. Sedaj pa so se že večina vsi navadili in so celo ponosni na to, da imamo v Sodražici – prvi v dekaniji tak oltar. Naslednjo nedeljo pa smo dobili pravico maševati ves prvi del svete maše (bogoslužje božje besede) in še nekatere druge stvari drugega dela svete maše (evharistično bogoslužje) v lepem domačem jeziku. Pri tem pa je potrebno večje sodelovanje ljudstva. Zoper ta odlok so imeli največ pomislekov »ta pobožni«, češ da še rožnega venca sedaj ne morejo v miru zmoliti. No, sedaj so nekateri že prišli na stari tir, drugi pa so se že privadili. Tudi pevci so z odobravanjem sprejeli nove reforme. Zanimivo pa je, da so moški brez kakega posebnega stališča sprejeli novo reformo, češ v Nemčiji smo še marsikaj videli. Verniki so že začeli peti speve po cerkvi – ne samo na koru. Posebno otroci radi pojo mašne speve. V začetku septembra 1967 smo začeli celotno mašno bogoslužje opravljati v slovenskem jeziku.« Kmalu so se oblikovali tudi sodelavci pri bogoslužju (ministranti, pevci, bralci, …) in pri župnijskem pastoralnem svetu. Tako v preteklosti, kot tudi sedaj je bilo v župniji dobro poskrbljeno za otroke in mladino (Klub Kresnička, Oratorij, mladinska skupina) in za versko življenje odraslih (misijoni, duhovne vaje in obnove, razna predavanja, …).https://zupnija-sodrazica.rkc.si/index.php/content/display/25