Preskoči na vsebino


Gospodarstvo

Gospodarstvo v Sodražici nekoč in danes

Sodražica je bila nekdaj močno obrtno središče.



Izdelovanja suhe robe so se ljudje v naših krajih verjetno lotili že kmalu po naselitvi, saj jih skopa kraška zemlja ni mogla preživeti. Krompir, koruza in zelje so bili tod glavna vsakdanja hrana, vendar si tudi te človek ni mogel pridelati toliko, da bi preživel do naslednje jeseni.

Gozd jim je pomagal, da so na podedovani mali zemljiški posesti skromno preživeli.

Sodražica je bila tudi središče trgovine s suho robo, kjer so suhorobarji na rednih sejmih ob četrtkih (vladno dovoljenje za tedenski tržni dan – za vsak četrtek – so Sodražani dobili 30. oktobra 1751) prodajali čez teden izdelano robo.





Tu so jo pokupili domači trgovci in zdomarji za svoje potrebe in obhode (»obžiranja«) po svetu.

Na domačem sejmu v Sodražici so krošnjarji izpopolnjevali svoje krošnje z vsem potrebnim.

Poleg svoje pomembne gospodarske naloge, ki so jo opravljali zdomarji s prodajo svojih izdelkov, so na svojih krošnjarskih poteh veljali za potujoče obrtnike, ki so po kmetijah popravljali polomljeno orodje in pokvarjeno posodo.

Poleg tedenskih sejmov pa je Sodražanom na njihovo prošnjo cesar Ferdinand I. 28. septembra 1837 dovolil tri letne in živinske sejme, in sicer: na ponedeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), na dan sv. Magdalene, farne zavetnice (22. julija), in 15. oktobra.

Ti živinski in tedenski sejmi so se ohranili v kraju do druge svetovne vojne, po vojni so jih hoteli obnoviti, vendar niso dobili dovoljenja oblasti.



Sodražica je dobivala vse bolj urban značaj.

Med drugo svetovno vojno je bila požgana in skoraj do tal porušena. Po letu 1945 je potekala obnova porušenega kraja.



Od leta 1968 je Sodražica mestno naselje s sedežem občine, šolo, pošto, banko, zdravstvenim domom, več trgovinami in gostinskimi lokali. Podobe nekdanjega agrarnega središca ni več. Leta 1984 je naselje dobilo ulični sistem.